Nekoč je v majhnem kraju pod mavrico živel srček z imenom Lino. Bil je prijazen, mehak in zelo radoveden. Ampak nekaj mu je manjkalo. Vsak dan je gledal v nebo in se spraševal:
“Zakaj ne sijem kot zvezde? Zakaj ne čutim svetlobe v sebi?”
Odpravil se je na pot. Najprej je srečal veter. Ta mu je zašepetal:
“Svetlobo najdeš, ko poslušaš svoje srce.”
Lino se je ustavil. Prisluhnil je… ampak slišal je samo tišino. Potem je srečal staro drevo. Drevo mu je reklo:
“Svetloba raste iz miru. Usedel sem se, in rasel sem. In glej me zdaj – velik sem in močan.”
Lino je sedel pod drevo in zaprl oči. Dihal je… počasi. In nekaj se je zgodilo. V njegovem trebuščku je začela žareti drobna lučka. Ni bila močna, a bila je resnična.
Pot nadaljuje – do reke. Reka mu pravi:
“Svetloba teče, ko jo deliš. Povej naprej, kar čutiš. Objemi, poslušaj, nasmehni se.”
Tisti večer se Lino vrne domov. In ko zaspi, sanja. V sanjah postane mala zvezda. Ne tista na nebu. Zvezda znotraj. Njegova svetloba ni bila glasna, niti bleščeča. Bila je nežna in tiha… a ves svet jo je čutil.
💬 Sporočilo zgodbe
Svetloba, ki jo iščeš zunaj, tiho žari v tebi. Najdeš jo z nežnostjo, poslušanjem in srčnostjo. 💛